Spoštovani, obveščamo vas, da smo zaradi kolektivnega dopusta odsotni od 06.05.2025 do 26.05.2025. Hvala za razumevanje.

Kronični hiperplastični rinitis

Prispevek razloži povezanost alergije v sluznici nosu in sluznici obnosnih in bobničnih votlin ter bronhialnega vejevja.

Metoda izbora je lokalno glukokortikosteridno zdravljenje dihalne sluznice in izpiranje nosnic s fiziološko raztopino natrijevega klorida. Posebnosti posameznih primerov lahko nato zahtevajo še dodatne zvrsti zdravljenja.

Znamenja kroničnega hiperplastičnega rinitisa in posledice

Kronično hiperplastično vnetje sluznice nosu (v nadaljevanju KHR) lahko povzroči bolnikom vseh starostnih skupin različne težave: mašenje nosnic, obilnejši sluznični izloček iz nosu, krvavitve in kraste v nosu, poslabšanje voha, obrazno bolečino in glavobol, zamašenost ušes z naglušnostjo ter kašelj in dušenja v prsih.

Kaj je enoviti patofiziološki odziv dihalne sluznice

Respiratorno sluznico z migetalkami in značilnimi mukoznimi žlezami ima človek v nosnih votlinah in paranazalnih sinusih, ušesnih trobljah in bobničnih votlinah ter bronhialnemu vejevju.
Iz rinitisa, kot primarnega izvora bolezenskih dogajanj, se lahko pri posamezniku razvije enak patofiziološki proces tudi na t.i. sekundarnih lokalizacijah: takrat govorimo torej o izlivnemu otitisu, spremljajočemu sinusitisu in preodzivnosti spodnjih dihal. Patohistološki substrat pojava sta hipertrofija sluznice (zadebelitev sluznice zaradi edema in vnetne celične infiltracije) in hiperplazija žlez (s posledičnim prekomernim izločanjem različno goste sluzi). Pri vseh naštetih bolezenskih entitetah so nato možni še zapleti, predvsem okužbe, z značilnimi poslabšanji kliničnih slik.

Razlaga enovitega odziva dihalnega sistema

Apoptoza je endogeno programirana smrt celice. Znanstveniki še vedno preučujejo, zakaj do tega pojava ne pride pri nekaterih obrambnih celicah v sluznici dihal, predvsem pri eozinofilcih. Ta njihov, sedaj »premočan« vnetni odgovor, ki »je ušel nadzoru«, povzroči uničenje ne samo tujih bioloških agensov, ampak tudi poškodbo lastnih tkiv. Najpomembnejše odkritje zadnjih let je, da tudi eozionofilci sami proizvajajo citokine, ki tako stimulirajo eoziofilno aktivnost ne samo z vplivom na sosednje eozinofilce, ampak tudi s produkcijo novih eozinofilcev iz progenitorskih celic krvnega mozga. Nastane torej začaran krog, v katerem pozitivna povratna zanka (eozinofilec vzpodbuja eozinofilca) vzdržuje antiapoptozno mikrookolje za eozinofilce in druge vnetne celice. To je alergijsko vnetje v širšem pomenu izraza.
Kronično vnetje dihalne sluznice nastopi torej zaradi motnje v samoomejevanju celičnega vnetnega odgovora. Pojav sčasoma ni več zamejen samo na nosno sluznico, ampak sledijo prizadetosti ušes, sinusov in/ali bronhijev.

KHR je posledica prepletanja eksogenih in endogenih sprožilnih dejavnikov

Vzroki za KHR so lahko bolnikova genska zasnova, okužbe zgornjih dihal, atopija (alergija kot ožji pojem) ter številni stresni dejavniki v bolniku in njegovem okolju (na primer otroški vrtec, klimatske naprave, neugodni delovni pogoji, kajenje, spremembe letnih časov, duševne stiske, itd).
Na naše okolje, praviloma, težko vplivamo (gretje pozimi, cvetenje spomladi, klimatizacija poleti, plesni jeseni). Težav nimamo samo zaradi socialnih okoliščin, ampak tudi pri spoznavi posameznih inhalacijskih alergenov, ki pri istemu bolniku v določenem obdobju lahko dodatno ali navzkrižno reagirajo.
Na tem mestu moramo poudariti, da pa lahko vplivamo na naše mikrookolje, t.j. na naš nos. Z rednim izpiranjem nosnic s fiziološko raztopino aktiviramo migetalčno aktivnost, ki tako pravočasno očisti sluznično površino, z raztapljanjem zasušene sluzi pa omogočimo našemu imunološkemu sistemu, da se z agensi okolja seznani in proti njim ustvari ustrezno obrambo.

Napotki za zdravljenja KHR

Obravnava bolnika s KHR je stopenjska in interdisciplinarna.
Zdravilo izbora je lokalni glukokortikosteroid (GKS), v obliki razpršila ali kapljic (predvsem za otroke in bolnike z nosno polipozo). GKS dokazano omejuje največ stopenj v zapletenem zaporedju reakcij alergijskega vnetja. Absorbcijo in distribucijo zdravila v nosu pomembno izboljšamo, če nosnici predhodno ustrezno očistimo s fiziološko raztopino. Bolniku dodatno predpišemo še antihistaminik in/ali antileukotrien, antibiotik le v izbranih primerih, dekongestive pa praviloma odsvetujemo.

Seznaniti bolnika z naravo težav in ga pridobiti za redno zdravljenje je v primerih kronične bolezni pogostokrat najtežji del našega poklica. Jasno moramo razložiti kroničnost težav ter nevzročnost današnjih oblik medikamentne terapije in ga tako pripraviti na dolgotrajno uporabo zdravila. Razumeti mora principe zdravljenja s topičnim GKS: rednost jemanja zdravila in možnost prilagajanja odmerkov počutju. Posebnost bolezni je v tem, da lahko pride do poslabšanja stanja kljub vzornemu zdravljenju. Poskusimo časovno opredeliti nastop teh poslabšanj, bolnika na to možnost opozoriti in mu pravočasno predpisati zvišane odmerke zdravila. Bolnik se mora zavedati, da topično GKS zdravljenje nima sistemskih stranskih učinkov, zato je tudi večletno zdravljenje varno. Lokalne stranske učinke preprečimo z redno in izdatno uporabo fiziološke raztopine, predlagamo jo po načelu »čim več, tem bolje« (10 ml / večkrat dnevno). Poskusimo ga zainteresirati za vodenje dnevnika, v katerega naj zapisuje subjektivno počutje in objektivne okoliščine, jemanje zdravila in pogostnost toalete nosu s fiziološko raztopino. V primeru prenehanja težav ob nizkih odmerkih pršila za nos lahko bolnik s terapijo načrtno preneha tako, da ima v domači lekarni še vedno na voljo zdravilo in ga ob morebitnem poslabšanju takoj ponovno vzame.
Toaleta nosnic s fiziološko raztopino pa naj bolniku ostane vsakodnevna navada, tudi če zdravljenje ni več potrebno.

Literatura
1. Revista de Rinologia. Vol VI. No 1, 2006. ISSN: 1578-4290. (=EAACI /ENT Section/ & 6th SERIN, Barcelona, 9-11 Feb. 2006)
2. European Position Paper on Rhinosinusitis and Nasal Polyps. ology, Suppl 18, 2005.
3. Šuškovič S, Košnik M. Zavzetost za zdravljenje z inhalacijskimi glukokortikoidi pri bolnikih z astmo. Zdrav Vestn 2001; 70: 19.22.
4. Mogi G. Immune response of the nose and nasopharynx. VIII Congress of International Rhinologic Society. Ghent. 1996. (=XVI ERS & XV ISIAN)

Skrbimo za
vaše zdravje